Prvo predavanje UTŽO Grosuplje

 

V torek, 7. novembra, je v grosupeljski knjižnici predavala Alenka Veber o življenju z osebo z demenco. Rojena Babnopoljka, ki se je po večdesetletnem bivanju v Ljubljani, kjer je bila urednica pri Mohorjevi družbi, pred petimi leti odločila za samostojno poklicno pot kot turistična in kulturna delavka v domačem kraju, je kmalu po vrnitvi domov opazila spremembe v maminem vedenju in komuniciranju. Po postavljeni diagnozi so se mamini socialni stiki vedno bolj krčili, saj so se je sosedje začeli izogibati. Prej je bila kot dolgoletna mežnarica duša vaškega življenja in pomemben povezovalni člen med domačini.

 

To ni samo zgodba o osebi z demenco in sobivanju z njo, to je zgodba o mami in hčerki, ki po desetletjih spet zaživita skupaj in se čustveno na novo zbližata. Tega ne pove le Alenkina večletna skrb za bolno mamo, ampak tudi njena dikcija: moja mama.

 

Alenka se mami predano posveča, naredi vse potrebno, hkrati pa se od nje zdravo distancira: zapisuje si dogodke, pogovore, izjave, jih snema, analizira in komentira, skratka, raziskuje. Raziskuje, da se ne bi še sama zapletla v ta klobčič pozabe in nemoči, in se spreminja v aktivno pričevalko o izkušnjah s to zahrbtno boleznijo. Sebi kot rešitev in vsem drugim kot povedno izkušnjo in opomin.

 

Predavanje je bilo zelo doživeto, pretresljivo in hkrati osvobajajoče. Ko človek naredi vse, kar je v njegovi moči, je lahko miren in spravljen s sabo in svetom.

 

Prišla je na povabilo UTŽO Grosuplje. V naslednjih mesecih bo predavanj v njihovi organizaciji še več.