Pust v Mestni knjižnici Grosuplje

Na pustni torek, 4. marca 2014, smo v Mestni knjižnici Grosuplje prisluhnili Borisu Kuharju, ki je, sicer v sklopu rednih predavanj etnologije in domoznanstva Univerze za tretje življenjsko obdobje, spregovoril o pustnih šegah, ogledali pa smo si tudi film Borovo gostüvanje v Prekmurju, ki ga je leta 1958 posnel kot prvi televizijski dokumentarni film v Sloveniji.

Sredi predavanja so nas z obiskom presenetile tudi številne maškarce iz bližnjih vrtcev, kot so vile, čarovnice, princeske, klovni, kavboji, gusarji, čebelice, pika polonice, Pika Nogavičke, Indijanci in številni super junaki. 

Da je bil pust res masten okrog ust, pa so poskrbele članice Društva podeželskih žena Sončnica.

Boris Kuhar o pustnih šegah in navadah na Slovenskem

Pust je še vedno velik slovenski ljudski praznik. Nekoč je predstavljal začetek novega leta, saj so obhodi šem v Rimskem imperiju sovpadali v čas našega pusta. To so bili obredi v čast bogovom, v zahvalo za novo leto, ki prinaša ponovno rast sonca, daljši dan, več svetlobe in temperature. Narava se spet prebuja.

Pust je praznovanje novoletnega dne do danes že močno izgubil, v svojem bistvu pa le še ohranil. O tem pričajo številne maske, ki so se še ohranile, in obilna jedača in pijača, ki spremljata ta ljudski praznik.

Za vse šege ter za dobro in obilno pijačo ob pustu najdemo razlago že v najstarejših obdobjih zgodovine, ko so bila živa še nekatera obredja. Ljudje so namreč verovali, da se v določenih letnih časih, predvsem ob koncu koledarskega ali sončnega leta, v času najdaljših noči, ko zima prehaja v pomlad, vračajo na zemljo duhovi rajnikov. Skušali so se jim približati, zato so se šemili, da bi jim bili podobni. Tako so nastale maske in maskirani liki, ki po ljudski domišljiji posnemajo rajnike. S tem so si pridobili njihovo naklonjenost, da so jim rajni predniki zagotovili rodovitnost na polju, pri živini in pri družini.

Slovenija je ena od redkih dežel v Evropi, v kateri so se številne tradicionalne maske ohranile do današnjih dni. Najdemo jih na vseh območjih Slovenije in kar se mask tiče, je Slovenija prava Evropa v malem.

Najbolj znana slovenska maska je kurent, ki je bil nekoč, še vse do začetka dvajsetega stoletja, doma po vsej Sloveniji, do danes pa se je ohranil kot maska, kot kožuhovinar, predvsem na Ptujskem in Dravskem polju ter v Halozah. Za ptujskega kurenta je značilna demonska kožuhovinasta obrazna maska.

Zelo zanimiva stara šega, ki pa je bila značilna za Prekmurje, je borovo gostüvanje. Priredili so ga v vasi, v kateri v minulem letu ni bilo poroke, za kazen pa so najstarejše dekle poročili z borom. Ob tem so priredili namišljeno svatbo, v kateri je sodelovala vsa vas, preoblečena v maske svatov, vaških obrtnikov, sodnikov, duhovnikov,…

Za Dolenjsko je značilnih več ljudskih mask in pustnih šeg. Med njimi velja omeniti kostanjeviško šelmo, to je norčevsko družbo našemljencev, ki so po mestnih ulicah spremljali svojega vodnika, ki je nosil kovinsko bučo na kolu, znamenito šelmo. Za vsemi je stal odbor mestnih veljakov »perforcenhaus«, ki je v pustnem času prevzel oblast v mestu. Vse pa so spremljale maske iz kmečkega okolja: z obrednim oranjem, z medvedom in s pokopom pusta na pepelnico.

Druga večja znana pustna skupina pa so dobrepoljske mačkare. Njihova značilnost so bogato okrašena visoka pokrivala, imenovana kasturji.

Tudi Primorska pozna celo vrsto zanimivih pustnih mask. Škoromati so doma v Brkinih, za njih je značilna visoka stožčasta kapa z umetnimi cveticami. Podobna pokrivala nosijo tudi blumarji iz okolice Gorice, p'stje iz vasic pod Krnon pa imajo preprosto izrezljane demonsko živalske maske. Na Primorskem so znani tudi Cerkljanski laufarji z značilnimi lesenimi maskami. In med vsemi slovenskimi šemskimi šegami ima samo laufarija dramatično zaokrožen scenarij: Pusta krivijo vseh nezgod in pomanjkljivosti v preteklem letu, zato ga sodišče obsodi na smrt, »ta star« ga z batom pobije, dajo ga na pare in ga objokujejo, na koncu pa ga laufarji odpeljejo z vasi. Laufarska družba je zelo pisana, osrednji lik pa je pust, ki je po svoji maski divji mož z obleko iz mahu.

Na Gorenjskem so razširjeni bohinjski otepavci, ki voščijo novo leto v vaseh ob Bohinjskem jezeru. S svojimi prtenimi maskami in z liki »ta starega« in »ta stare« ter harlekina »pvatoža« pričajo o davnem izročilu. Sprevod predstavlja družino, jedro vseh likov pa so predstave duhov rajnikov, ki naj bi prinesli srečo v novem letu. V Podkorenu se na večer pred svetimi kralji še vedno pojavlja Pehta, odeta v rjuho in z gorjačo v roki.

Boris Kuhar je povedal veliko zanimivega tudi o dobrih pustnih jedeh na Slovenskem. Naj povemo le to, da je pust za kmeta pomenil velik praznik, saj so v tem času nekoč slavili novo leto. Že dolgo je pri nas zakoreninjena vera, da je novoletni dan odločilen za vse leto, saj še danes poznamo reklo: Tako kot bomo jedli za pusta, bomo jedli vse leto. Zato slavimo pustne dneve s posebno tečnimi jedmi. Na mizi mora biti predvsem dovolj svinjine, in to v vseh oblikah in sestavinah, z njo pa tudi mnogo mastnega peciva: špehovka in ocvirkovka ali ocvirkova potica, ajdova potica, krofi in flancati.

Za zanimivost pa naj omenimo še značilne pustne jedi:

Hladna predjed:

• špehovka

Juhe:

• svinjska (suha) juha
• vinska juha

Glavne jedi:

• svinjska pečenka v mrežici
• medena svinjska pečenka
• svinjska ribica v pivskem testu
• Kranjska klobasa s kislim zeljem in z repo

Priloga:

• štula – kašnata potica

Sladice:

• krofi
• flancati
• bulja v riečci
• žajbljevi krapci

Zadnja topla jed:

• štajerska kisla juha