150 let šole na Kopanju

Že 150 let mineva od izgradnje šole na osamelcu, ki tako že vse od leta 1865 uživa v družbi vedoželjnih misli in navihanih src.

150. obletnico šole smo s prireditvijo obeležili v četrtek, 23. aprila 2015, v prostorih šole. Število učencev, ki je v začetku delovanja šole presegalo stotico, je danes, ko se veselimo 150. rojstnega dne pred kratkim obnovljene šole, skromnejše. Nič manj ustvarjalno, živo in doživeto pa zato ni mlado življenje v šolskih učilnicah. Učenci podružnične šole se tako lahko vsako leto znova pohvalijo z množico nagrad in dosežkov, in tej dosežki segajo na področje glasbe, plesa, likovnega ustvarjanja, gledališča in ekologije.

Nadarjenost na vseh omenjenih področjih so nam skozi igro, ples in petje ponosno predstavili tudi na prireditvi. Med drugim so nas popeljali v čas črnih bukev in cesarja Franca Jožefa ter nam pričarali vzdušje obdobja, v katerem je pouk potekal brez heterogenih skupin in kopice postopkov učenja, še kako pa je dišalo po avtoriteti, pokončni drži pri sedenju in ubogljivosti. Kot pravi eko frajerji danes, pa so se nam predstavili tudi s čisto svojo eko himno.

Zbrane je na praznovanju 150. obletnice šole nagovoril župan dr. Peter Verlič. Popeljal nas je v čas pred 150 leti, ko ni bilo elektrike, avtomobilov, televizije, računalnikov, interneta. Ampak šola pa je bila. 150 let nazaj so bili voditelji že tako daljnovidni, da so doumeli, da kraji šolo potrebujejo. Da je izobrazba potrebna. Zato da so potem ti mali šolarji lahko zrasli v velike inženirje, v velike tehnike, danes pa imamo zato elektriko, televizijo, računalnike, internet, družbena omrežja.

Župan je povedal, da so se še v začetku njegovega prvega mandata spraševali, ali naj šola preneha z delovanjem. Želja je bila, da šola ostane, da kraj živi, in ker je bilo tudi s strani države možno pridobiti finančna sredstva, so sprejeli pogumno odločitev, da se ta šola res ohrani. In danes je vesel, da so takrat sprejeli takšno odločitev, in da šola, na katero smo zelo ponosni, še stoji, je lepa in obnovljena.

Učencem pa je župan ob tej priložnosti obljubil, da bodo še v letošnjem prazničnem letu dobili nova igrala.

Tudi ravnateljica Janja Zupančič nas je v svojem nagovoru spomnila na bogato in dolgo zgodovino kopanjske šole. Šola je v svoje spomine zaobjela številne sisteme, šolske reforme, se spopadala s pomanjkanjem virov, tovarišice so postale učiteljice, računstvo matematika, lepo vedenje pa je iz spričeval kar izginilo. Še pred dobrimi osemdesetimi, šestdesetimi leti so učenci ostajali doma, da so pomagali pri kmečkih opravilih, zgodilo se je, da prav nikogar ni bilo k pouku. Zimske počitnice so trajale tri tedne. Zaradi pomanjkanja učiteljev so razrede združevali in tako niso uspeli obravnavati celotne snovi. Učenci so se ukvarjali z ročnimi deli, čebelarstvom, sadjarstvom, imeli so celo gospodarski pouk. Nabirali so drva, zato da jim je bilo pozimi v učilnicah toplo. Mnogo pozornosti pa so namenjali zdravju, v šolo so prihajali peš, in včasih je bila pot pomembnejša od cilja. Tako k pouku kdaj pa kdaj sploh niso prišli.

Janja Zupančič je povedala, da so danes ponosni na številne dosežke učencev, na različnih področjih. Preštevajo priznanja, diplome, nagrade, odlične ocene, pa vendar, srčnosti, vztrajnosti, upanja in truda učiteljic ne morejo in niti ne želijo izmeriti. Svoj govor pa je zaokrožila z besedami: »Ker otrokom želimo le najboljše, je stala in obstala kopanjska šola. Naj bo šola na Kopanju uspešna, igriva, radovedna in povezovalna še mnogo mnogo vrsto let.«

Foto: Brane Petrovič