Župnik Janez Kebe iz Kopanja imenovan za častnega kanonika stolnega kapitlja v Ljubljani

Ljubljanski nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore je Kopanjskemu župniku Janezu Kebetu podelil naslov Častni kanonik stolnega kapitlja v Ljubljani. Slovesnost s sveto mašo je potekala v torek, 26. aprila 2016, v Ljubljanski stolnici. Slovesnosti so prisostvovali: župan občine Grosuplje dr. Peter Verlič in direktor občinske uprave Dušan Hočevar s soprogama, župan občine Cerknica Marko Rupar s soprogo, župan občine Loška dolina Janez Komidar s soprogo, državni svetnik Alojz Kovšca, predsednik Krajevne skupnosti Račna Rajko Palčar, predsednik Krajevne skupnosti Spodnja Slivnica Alojz Bavdek in številni sorodniki župnika Janeza Kebeta ter župljani iz Kopanja in od drugod.

Ko je bila leta 1461 ustanovljena ljubljanska škofija, je bilo določeno, da bo škofu pomagal voditi škofijo zbor dvanajsterih duhovnikov, članov stolnega kapitlja, ki se imenujejo kanoniki. Poleg rednih kanonikov je po statutu stolnega kapitlja predvideno, da nadškof imenuje tudi častne kanonike. Ta čast je namenjena duhovnikom, ki so se odlikovali s posebnimi zaslugami za Cerkev.

Ljubljanski nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore je potem, ko je za mnenje vprašal člane stolnega kapitlja, za častnega kanonika imenoval duhovnika ljubljanske nadškofije Janeza Kebeta. Janez Kebe je bil kot dolgoletni župnik na župniji Stari trg pri Ložu in soupravitelj župnije Babno polje ter dolgoletni dekan v dekaniji Cerknica tudi izredno dejaven in plodovit na zgodovinopisnem področju, katerega sad so tri zajetne monografije in knjiga o cerkvi na Križni gori ter drugi članki. Tudi sedaj kot župnik na Kopanju, kjer je pastoralno že poživil župnijo, raziskuje zgodovino in pripravlja novo knjižno delo.

Foto: Aleš Kastelic in Jana Roštan

Urednik Grosupeljskih odmevov Brane Petrovič je pred dobrim letom z župnikom Janezom Kebetom za naš lokalni časopis opravil intervju (Grosupeljski odmevi, št. 3/2015, str. 18-19), ki ga ob tej priložnosti ponovno objavljamo.

POGOVOR Z ŽUPNIKOM NA KOPANJU JANEZOM KEBETOM

Kulturni praznik v naši občini praznujemo že tradicionalno s pohodom iz Grosupljega do Kopanja, kjer nam domačini priredijo kulturni program. Kot verjetno večina naših občanov že ve, je na Kopanju pri svojem starem stricu Jožefu Prešernu, župniku, nekaj časa živel tudi naš pesnik France Prešeren.

Od leta 2012 na Kopanju deluje župnik Janez Kebe, ki je dobro znan po svoji prizadevnosti za ohranjanje kulturne in zgodovinske dediščine, zato sem sklenil, da se z njim pogovorim in izvem kaj več o njegovem delovanju in načrtih.

O vas sem na internetu našel kar precej napisanega pa tudi knjige, ki ste jih napisali in so pred nama, pričajo o vaši ljubezni do kulturne dediščine. Povejte našim bralcem kaj o tem.

Seveda sem v prvi vrsti župnik. Izrabim pa tudi čas za zbiranje zgodovinskega gradiva o krajevni zgodovini. Izrabiti čas za dobro, je naloga slehernika. Bral sem, da je nekdo napisal knjigo v času, ko je doma vsak dan čakal na kosilo …

Nedavno smo praznovali kulturni praznik, ste izvedeli kakšna nova dejstva tudi o Francetu Prešernu v zvezi s Kopanjem?

O tem je zbral največ podatkov prof. Jakob Müller. France je pri stricu pasel krave in se naučil brati in pisati. V cerkvi je ministriral, zelo verjetno je tudi to, da ga je stric učil latinščine in nemščine.

Kako to, da ste prišli prav na Kopanj?

V Starem trgu pri Ložu, ki je velika župnija, sem bil župnik celih 35 let. Želel sem si majhne župnije in nadškof me je poslal sem. Sem prijetno presenečen nad lepoto kraja ter prijaznostjo in gostoljubnostjo ljudi. Mislim, da so me sprejeli za svojega.

Med službovanjem v Loški dolini ste bili zelo aktivni, saj ste napisali kar štiri knjige, za kar ste prejeli najvišje priznanje občin Loška dolina in Cerknica.

Res je. Ta priznanja so nekakšna potrditev, da so moje knjige pomembne za krajevno zgodovino. Zdi se mi vredno, da čas, ki se mi hitro izteka, uporabim tudi za to.

Kje črpate zgodovinsko gradivo?

V župnijskih knjigah je ohranjenega veliko dokumentarnega gradiva. Posebej moram poudariti, da so marljivi župniki poleg matičnih knjig vodili tudi knjige »status animarum« (stanje duš), kjer so zbrani vsi podatki za določeno družino in rodbino za 200 do 250 let. Vpisana je tudi velikost kmetije, na primer posestnik cele kmetije (Ganzhübler), posestnik polkmetije ali četrtkmetije itd. Kaj to pomeni? Pred 300, 400 ali 500 leti je bila neka kmetija cela, potem pa sta si jo brata razdelila naspol. Tako sta si razdelila naspol vse parcele, poleg stare hiše pa je po navadi drugi brat naredil novo hišo. Knjige status animarum so dragocene za rodoslovce in raziskovalce družbene zgodovine. V tem času na Kopanju pišem in dopolnjujem peto tako knjigo.

Iz vaših knjig se da razbrati veliko zanimivih zgodovinskih dejstev o življenju na Notranjskem.

Zanimiva je tudi zgodovina gospodarske ureditve. Do leta 1848 so bili pravi lastniki kmetij samo gospostva (graščaki in cerkev). Kmetje, ki so živeli na teh kmetijah, pa so bili dolžni lastniku plačevati davke, desetino pridelka in delati tako imenovano tlako. Vendar so morala gospostva od teh kmetij plačevati davke tudi cesarju. A tudi za tlačane so bile zapisane določene pravice. Pri opravljanju tlake so bila gospostva dolžna kmetom zagotoviti vsakdanji topli obrok in kruh. Župnije so pridobile kmetije z nakupom ali s podaritvijo. Tako se je v župnijskem arhivu v Starem trgu pri Ložu ohranilo 20 pergamentnih listin (najstarejša je iz leta 1341), ki pričajo, da so cerkveni ključarji kupili za župnijo več zemljišč in kmetij. Pa tudi sami kmetje – tlačani so z dovoljenjem graščaka ali cerkve lahko kupovali ali prodajali določena zemljišča, samo deseti denarič (10 % vrednosti zemljišča) so morali dati gospostvu. O tem sem natančno pisal v knjigah Loška dolina 1996 in 2002. Te podatke sem črpal tudi iz arhiva družine Ravšelj iz Markovca, ki hrani 100 listin o lastništvu, vse od leta 1624 dalje. Vse to gradivo je pregledal sedaj pokojni zgodovinar akademik prof. dr. Sergij Vilfan.

V knjigah zbiram in obdelujem tudi ostale zanimive podatke, kot na primer poprečno število rojstev na družino v določenih obdobjih. V Sloveniji oziroma v krajih, za katere sem zbiral podatke, smo imeli največjo nataliteto 6,9 otroka na družino v letih od 1850 do 1900, danes pa imamo v Sloveniji le 1,2 otroka na družino. Katere naše oblastnike to kaj skrbi? Narod, ki nima otrok, bo izumrl.

Zanima me tudi preučevanje priimkov. V Loški dolini leta 1550 še niso imeli vsi kmetje priimkov, ampak samo imena. Leta 1606 pa so v urbarjih zapisani že vsi kmetje z imenom in priimkom. Ljudje se redko vprašujejo, kako je nastal njihov priimek.

Zanimiva so tudi hišna znamenja, ki sem jih v Loški dolini in okoli Cerkniškega jezera zbral okoli 300 in jih predstavljam v dveh knjigah. Vsaka kmetija je imela določeno znamenje na orodju, da se je vedelo, čigavo je to orodje.

Zanimivi so tudi posamezni dogodki, ki sem jih predstavil iz arhivov. Na primer dogodek v Starem trgu na Vidov dan leta 1921, ko je župnik Ivan Kromar, ki je bil trn v peti loškim liberalnim prosrbskim težnjam, demonstrativno odšel po maši iz cerkve v zakristijo, ko so učitelji z otroki začeli peti jugoslovansko himno Bože pravde. Pri maši so bili prisotni jugoslovanski generali z generalom Rudolfom Maistrom, ki je bil vodja jugoslovanske delegacije v komisiji za določitev meje med Italijo in Jugoslavijo. Srbski generali so pritisnili na generala Maistra, da se je zaradi tega dogodka pritožil pri pokrajinskem namestniku. Župnik Kromar pa je na sodišču po odvetniku dokazal, da se je ravnal po cerkvenih predpisih, in je bil obtožbe oproščen.

Knjiga Cerkniško jezero in ljudje ob njem ima 760 strani velikega formata in 2740 opomb. Gradivo sem zbiral sedem let. Tudi noči so šle za to.

Imam občutek, da za župnijo Kopanj že nastaja nova knjiga, saj pri svojih oznanilih del prostora namenjate tudi »Zgodovinskim drobtinicam«.

Če Bog da, bo knjiga izšla, v načrtu je. Po vaseh v župniji sem obdelal večino rodbin za okoli 300 let. Posamezne kmetije iz tukajšnjega okolja so spadale pod različna gospostva in tudi pod različne župnije. Na primer v Veliki Račni je Štupnikova cela kmetija do 1848 spadala pod ribniško župnijo, prav tako Okornova hiša in zemlja; Lazarjeva in Škntelova kmetija pa sta spadali pod župnijo Dobrepolje; pod boštanjsko graščino so spadale: Kapinova, Zaspančeva, Lukežkova, Špeharjeva, Jerajeva, Jurjeva, Lukčeva, Koščakova; pod turjaško gospostvo so spadale: Škodkova, Jožkova, Zrnčeva in v Predolah: Jamnikova, Štupnikova, Medvedova, Betičeva in Japljeva; pod graščino Hudo pri Stični so spadale: Jamnikova, v Mali Račni pa: Koščakova, Severjeva in Rojčeva; pod graščino Kravjek so spadale kmetije: Bradačeva, Vrbetova, Bregarjeva in Lovrenčeva; pod župnijo Škocjan pri Turjaku so spadale v Mali Račni: Šuštarjeva, Lovretova in Koprivčeva; pod čušperski grad so spadale iz Male Račne: Kovačeva, Dobarjeva, Mežnarjeva, Bercetova, Martinovčeva in sedanja Janova, v Predolah pa: Žebranova, Žnidarjeva, Bucovarjeva in Ahčinova.

Velika Ilova Gora in Gabrje sta pred letom 1848 skoraj v celoti spadala pod višnjegorski grad.

Prav pod našo cerkev Marije Vnebovzete sta spadali Polončkova in Anžkova kmetija v Mali Račni, Kodrova pa je spadala pod šmarsko župnijo. Polončkovi so se pred 300 leti pisali Polonček. Marsikdaj so stari priimki postali današnja domača hišna imena.

Eden redkih lastnikov iz okolice, ki ve, da je njihova cela kmetija spadala pod grad Kravjek na Muljavi, je Jože Zupančič, Bradačev iz Male Račne. Po ustnem izročilu je izvedel od pradedov, da so morali Bradačevi poravnati desetino na tem gradu.

Poleg matičnih knjig so za krajevno zgodovino zelo pomembni urbarji. V njih so že od okoli leta 1500 pa do leta 1848 popisani podložniki in njihove dajatve. Žal jih je za naše področje ohranjenih zelo malo, ker so med drugo svetovno vojno partizani požgali gradova Čušperk (župnijska kronika Kopanj) in Boštanj. (Ali je arhiv iz Boštanja uničen, ni podatkov.)

Zanimam se tudi za staro izrazje. Ko od ljudi slišim stare besede, jih zapisujem, na primer »drgnež« (skopuh) ali »opaškar«: »Hodiš kot opaškar«, tisti, ki opazuje, radovednež, in tako dalje.

Za zgodovinsko dediščino so zelo dragocene stare družinske in poročne fotografije. Prav tako so zelo zanimive stare fotografije, ki dokumentirajo delo na polju, zato naprošam ljudi, da jih čuvajo.

Kot sem slišal, se posebej posvečate zakonskim parom.

Trenutno imamo dve zakonski skupini. Lepo je delati za družine, še posebej v našem času, ko je družina najbolj napadena.

Najlepša hvala za vaš čas in še veliko zadovoljstva pri pisanju.

Brane Petrovič