Otroci iz vrtca pisali varovancem Doma starejših občanov Grosuplje

V skupini Volkci smo se v decembru igrali pošto. Naša igralnica je dobila povsem novo podobo. Uredili smo si kotiček z različnimi pisemskimi ovojnicami, papirji, znamkami, razglednicami, tipkovnico, pisali, škatlami za pakete, oznake za zaposlene na pošti (pismonoša, poštni uradnik, stranka). Najprej smo pisali prijateljem v skupini. Otroci so se zelo razveselili vsakega pisma. V pogovoru smo ugotovili, da smo se ob pisanju in prejemanju pošte zelo prijetno počutili. Razmišljali smo, koga bi lahko še razveselili s pismom. Otroci so se spomnili, da lahko pišemo varovancem v Dom starejših občanov Grosuplje, saj gremo velikokrat mimo, ko obiščemo »naše« drevo pri vojašnici. Včasih smo z varovanci doma, ko smo jih srečali, radi poklepetali ali zapeli kakšno pesmico. Ker časi niso naklonjeni druženju, je bila ideja, da jim pošljemo pisma.

Otroci so pripovedovali o doživetjih doma in v vrtcu. Izrazili so tudi, kaj želijo prejemnikom pošte v prihodnjem letu. Vzgojiteljici sva vse skrbno zapisali, kot so povedali otroci, zato stavki in besede niso bili vedno slovnično pravilni, so pa prišli  naravnost iz srca. Vsak otrok je narisal še risbico, jo pobarval, dodal ščepec zdravja in dobre volje in to spravil v ovojnico.

Z direktorico Doma starejših občanov Grosuplje Metko Velepec Šajn in delovno terapevtko Jožico Kralj smo se dogovorili, da pisma prinesemo pred dom, one pa jih bodo predale naprej svojim varovancem. Ko smo prinesli pisma, nas je pred vhodom pričakala babica enega od otrok iz naše skupine Volkci. Babi Marti je njen vnuk Jan predal svoje osebno pismo in risbico in se na hitro, za v družinski album, fotografiral z njo.

Dogovorili smo se, da pridemo zopet spomladi in pod balkoni doma zapojemo nekaj pesmi in se »na daleč« poveselimo, predno Volkci zapustijo vrtec in odidejo v šolo.

VVZ Kekec Grosuplje, enota Tinkara, skupina Volkci, zapisala Petra Bor