50 pomladi šole na Tovarniški

Osnovna šola Louisa Adamiča Grosuplje šteje že več kot 90 let, njena največja enota, matična enota na Tovarniški pa v letošnjem letu praznuje 50 pomladi. V četrtek, 25. marca 2021, jih je obeležila s čudovito in seveda praznično obarvano spletno prireditvijo.

Ob tej priložnosti sta nas nagovorila ravnateljica šole Janja Zupančič in župan Občine Grosuplje dr. Peter Verlič.

»Zgodba se začne leta 1971, ko je lokalnim oblastem uspel ogromen podvig, da so zgradili to čudovito, za tiste čase izredno moderno šolo,« je povedala ravnateljica Janja Zupančič. V tistem letu pa je tudi minevalo 20 let od smrti pisatelja Louisa Adamiča in tako se je občinski svet odločil, da novo šolo poimenuje po njem. »Louis Adamič je pisal zgodbe. In zgodbe ustvarjamo tudi vsi mi, skupaj z učenci, ki so to šolo v teh mnogih letih obiskovali,« je ob tem dejala Janja Zupančič. Zaupala nam je še, da se ob številnih uspešnih poteh, po katerih stopajo nekdanji učenci šole, mnogokrat sprašujejo in čudijo, kaj jim je šola dala, kakšno moč, navdušenje, ustvarjalnost, da so odločno poleteli v svet in uspeli.

»Eno leto pred jubilejem pa je šola dobila fantastično darilo, prizidek, športno dvorano, dodatne površine za pouk športa. Novi prostori so nove priložnosti. Dobro jih izkoristimo,« je z navdušenjem in lepo popotnico za naprej svoj govor sklenila ravnateljica šole.  

»Župan si nadene župansko verigo ob res posebnih in svečanih priložnostih. Če kdaj, potem je 50 let Osnovne šole Louisa Adamiča Grosuplje takšna posebna priložnost,« pa so bile uvodne besede župana dr. Petra Verliča. Učenkam in učencem, staršem, ravnateljici, učiteljskemu osebju ter ostalim zaposlenim na šoli je ob tem visokem jubileju iskreno čestital.

Kar nekaj poti v tem desetletju, kolikor je sam na mestu župana Občine Grosuplje, so ubirali tudi skupaj. Posebej hvaležen je, da je imel vsako leto ob prvem šolskem dnevu priložnost nagovoriti prvošolčke. To je bil vedno poseben dan.

Sicer pa v imenu Občine Grosuplje kot ustanoviteljice javnega zavoda osnovne šole lahko pove, da se je tudi v teh zadnjih letih kar nekaj postorilo, da se v prostorih šole vsi lepo počutimo. Tako na matični, ki praznuje 50 let, kot na njeni dislocirani enoti, kot tudi na do še nedavnega štirih, sedaj pa njenih treh podružničnih šolah.

Spomni se, da smo pred že skoraj 10 leti predali svojemu namenu prenovljeno šolo na Kopanju, ki je danes prava lepotica. Kmalu za tem smo nadzidali šolo v Šmarju - Sapu, ki je tako dobila še manjšo telovadnico, nove učilnice, lahko pa je stopila tudi na samostojno pot kot tretja osnovna šola v naši občini. Spomni se tudi, kako smo preuredili dislocirano enoto na Adamičevi ter obstoječo telovadnico v enoti na Tovarniški, ki pa je lani septembra pridobila tudi kar osem novih lepih, svetlih učilnic ter novo športno dvorano.

»Vseh teh uspehov se veselimo skupaj in zato še enkrat, iskrene čestitke ob tem jubileju,« je svoj govor sklenil župan ter še povedal, da smo na šolo vsi zelo ponosni.

Prireditev nas je nato popeljala skozi vseh 5 desetletij šole in nas spomnila na najpomembnejše dogodke, ki jih je v tem obdobju doživela. Ob velikih spremembah v družbi in šolstvu se je razvijala in rastla ter nas razveseljevala in nam bila za zgled z izjemnimi uspehi in lepimi rezultati učencev na najrazličnejših področjih, s sodelovanjem z drugimi šolami in svojo mednarodno odprtostjo, s svojo ekološko in dobrodelno usmerjenostjo.

Prireditev so zaznamovali tudi glasbena, likovna in gledališka ustvarjalnost učencev, pogovori in intervjuji z aktualnimi in nekdanjimi učenci šole ter spomini in voščila nekdanjih strokovnih delavcev.

V kolikor še niste uspeli, lepo povabljeni, da si jo ogledate: SPLETNA PRIREDITEV OB 50-LETNICI TOVARNIŠKE.

Tako kot se zaključi prireditev, tudi mi zaključimo z besedami, ki jih je na list papirja v enem izmed svojih pisem mami zapisal Louis Adamič: »Draga mati! Že dolgo vam nisem pisal. Piše se leto 1942 in pri nas je vojna že v polnem razmahu. Ko sem pred 20 leti priplul v Ameriko, nisem poznal banan, niti da jih je potrebno olupiti. Danes me pozna že marsikateri Američan, ki zna brati. Naslednji mesec bom večerjal s samim predsednikom Rooseveltom v Beli hiši. Do tu me je prignala moja radovednost, moja nepremagljiva strast. Vse sem hotel slišati, vse vedeti.« Takšna sila je torej gnala Louisa Adamiča, ki mu je s trudom in z vztrajnostjo uspelo.

Jana Roštan