Srečanja prve povojne generacije šentjurskih učencev se je udeležil tudi župan, dr. Peter Verlič

Na sončno sredo, 23. oktobra 2019, se je v gostilni Krpan v Grosupljem zbralo 21 nekdanjih sošolcev – šentjurskih učencev, ki so leta 1945 začeli obiskovati prvi razred. Vsako leto v oktobru se zberejo, letos že štirinajstič.

Prvo povojno generacijo je prišel pozdravit tudi župan Občine Grosuplje, dr. Peter Verlič. Skupaj smo zapeli ob zvokih harmonike in se poveselili. Župan je povedal, da vedno zelo rad posluša različne pripovedi starejših, saj imajo za seboj veliko izkušenj in pisanih spominov. Za spomin je nastala še skupinska fotografija, obljubil pa je, da bo še prišel na njihova praznovanja. Kot vsa leta je tudi letos zbrane razveseljeval Zlatan Goršič s svojo harmoniko.

Pa še nekaj zanimivih spominov iz tistih časov…leto 1945

Prvi razred so obiskovali v Goršičevi hiši, levo od cerkve v Št. Juriju. V tej hiši sta bili tudi gostilna in trgovina. Učila jih je Jožefa Goršič iz te hiše. Otroci različnih starosti so obiskovali šolo, saj med vojno ni bilo pouka. Tudi učitelji so po vojni naredili le nekaj tečajev in so jih poslali učit v šole. Učenci so hodili v šolo peš. Ivan Hribar iz Bičja je imel do šole pol ure, Jožica Sklepič s Tabora Cerovo po vsaj tri četrt ure in to v vsakem vremenu.

Drugi razred so obiskovali v hiši blizu Doblekarjevih, začetek 3. razreda v kulturnem domu, ki je stal na mestu današnjega župnišča. Pouk so imeli v dvorani, učiteljica je imela kateder pred odrom. Ko pa so obnovili med vojno porušeno šolo, so 3. in 4. razred zaključili v njej. Potem pa so se razšli. Eni so nadaljevali šolanje v Ljubljani, drugi so si poiskali delo, tretji so ostali doma.

Kljub časovni oddaljenosti je ostalo kar nekaj zanimivih spominov. Učitelji so tepli, Goršičeva s tanko palico po roki, učitelj Trobeč celo z metrom po zadnji plati. Da ne bi bolelo, so si otroci pod hlače namestili mape. Jožica Sklepič je pomislila na učiteljico Mileno Golf, ki jo je kaznovala tako, da ji je februarja dala negativno in je ni mogla popraviti do konca leta. Tedaj je veljal rek: »Sedi, nič ne znaš, mama naj pa kokoš prinese v šolo,« se je spomnil Ivan Hribar. Jožica pa je dodala, da njena mama tega ni storila, ker pri njih niso imeli toliko kokoši.

Malice niso imeli, sami so si prinesli kos kruha in jabolko v šolo. »Včasih je Ivan prinesel polno torbo jabolk še za sošolce,« se je spomnila Jožica. Pri 80 letih in več je res zanimivo pogledati nazaj v šolska leta.

Zapisale:
Klavdija Mehle in Marija Samec