ŽPZ Biser na mednarodnem pevskem tekmovanju Zlatna lipa Tuhlja osvojil zlato priznanje
»Se upamo preizkusiti na mednarodnem tekmovanju?« je bilo vprašanje, ki smo si ga pevke ženskega pevskega zbora Biser skupaj z našim zborovodjo Fernandom Mejiasom kot izziv postavile v začetku letošnjega leta. In se odločile, da poizkusimo. »Potrudile se bomo po najboljših močeh, potem pa bo, kar bo,« smo si dejale.
In tako smo se v soboto, 8. junija zjutraj, z avtobusom odpeljale malo čez slovensko-hrvaško mejo v Tuhelj, kjer je v kongresni dvorani tuheljskih term potekalo jubilejno, deseto tekmovanje Zlatna lipa Tuhlja. Obetal se je lep, vroč poletni dan, me pa smo polne pričakovanj prispele v hotel, kjer so nam za ta dan dodelili spremljevalko in gostiteljico.
Takoj se je začutilo, da kraj živi za ta dogodek, saj je tekmovanje in druženje med tekmovanjem potekalo v prijetnem in sproščenem vzdušju. 600 pevk in pevcev, 24 zborov in vokalnih skupin iz Hrvaške, Bosne in Hercegovine ter Slovenije. Vsakdo je poskušal pokazati, kaj se je naučil, in odpeti najbolje, kar zna. Pozitivne treme ni manjkalo, saj je vse potekalo zelo zares. Čas za upevanje, pevska vaja, tonska vaja na odru. Vmes druženje ob kavici in osvežilni pijači, veliko smeha. Želele smo si odpeti najbolje, kar znamo, prevelikih pričakovanj pa v resnici nismo imele.
Tekmovanje je potekalo pred strokovno komisijo, ki so jo sestavljali trije priznani glasbeniki: iz Hrvaške Robert Homen in Goran Jerković ter iz Slovenije Borut Smrekar, umetniški vodja Zbora Slovenske filharmonije in pomočnik direktorice. Vsak zbor so ocenjevali po petih kriterijih: težavnost in zasnova programa, intonacija, interpretacija, vokalna tehnika in splošni umetniški vtis. Zbori, ki dosežejo več kot 90 od 100 možnih točk, prejmejo zlato priznanje in se z dodatnim nastopom potegujejo za veliko nagrado tekmovanja.
Biserke smo se predstavile s štirimi pesmimi: prelepo prekmursko ljudsko Ne ouri, ne sejaj v priredbi Radovana Gobca, gorenjsko Visoka je gora, ki jo je posebej za naš zbor uglasbila skladateljica Katarina Pustinek Rakar in slovensko ljudsko Jaz bi rad cigajnar bil v priredbi Tadeje Vulc. Popolnoma drugačna in velik izziv za nas pa je bila četrta pesem Spring, the sweet spring. Poezijo Thomasa Nasha, v 16. stoletju živečega angleškega pesnika, je uglasbil latvijski skladatelj Eriks Ešenvalds. Pesem govori o vznemirjenju in radosti ob prihodu pomladi. Je čarobna kombinacija rim, petja, oponašanja ptičjega petja in igranja na uglašene kozarce, napolnjene z vodo. Poslušalci dobijo občutek, da so sredi pomladnega gozda, kjer se vse prebuja in brsti. In tak občutek dobimo tudi pevke, vsakič, ko izvajamo to pesem. Pesem zahteva ogromno koncentracije tako s strani pevk, še posebej pa zborovodje, ki mora paziti, da je res vse natanko usklajeno. Z izvedbo smo popolnoma navdušile tudi strokovno komisijo in poslušalce.
Samo štirje zbori smo presegli 90 točk in prejeli zlata priznanja: dva moška zbora, en mešani zbor in naš ženski zbor. Razlike med nami so bile zelo majhne, zato je bila prava loterija napovedati, kdo bo prejel glavno nagrado. Veselje ob razglasitvi finalistov je bilo nepopisno, sploh z naše strani, ker smo si to želele, nismo pa čisto verjele, da je res dosegljivo že na našem prvem mednarodnem tekmovanju. Dosežek je za nas pomenil čisto zmago. Seveda je to pomenilo, da nas čaka še en nastop, kjer smo ponovile pesem Spring, the sweet spring ter odpele še dodatno pesem Bon šla na goro v priredbi Pavleta Merkuja. Tudi ta nastop nam je izvrstno uspel, Grand Prix pa so prejeli mladi fantje iz Kranja, MPZ Cantores Carnioli, ki smo jim z veseljem prisluhnile in jim zmago zares privoščile.
V posebno čast nam je bilo, da nam je strokovna komisija podelila še prav posebno nagrado, in sicer za najbolj originalen izbor programa in najboljšo interpretacijo, k čemur je v največji meri pripomogel naš zborovodja Fernando.
Dan je bol dolg, vroč, stresen, a poln novih pozitivnih vtisov in občutkov. Nova izkušnja, potrditev dosedanjega dela, nagrada za vložen trud. Splačalo se je potrpeti tudi v majhni hotelski sobici, ko smo si pri 30 in več stopinjah celzija oblačile male črne oblekice ter nadevale biserne ogrlice, da bi nas bilo veselje ne samo poslušati, ampak tudi gledati.
Petra Ravnik