Šola na Adamičevi v Grosupljem praznovala 90 let

V četrtek, 21. februarja 2019, smo slovesno obeležili okroglih 90 let Osnovne šole Louisa Adamiča Grosuplje, šole na Adamičevi. Ob tej priložnosti je učenke in učence šole, njihove starše, učiteljice in učitelje ter vse ostale, ki smo se pridružili praznovanju, nagovorila ravnateljica šole Janja Zupančič in nas popeljala skozi njenih dolgih 90 let zgodovine, v imenu občine pa nas je pozdravil in šoli zaželel vse najboljše direktor občinske uprave mag. Dušan Hočevar.  

»Stara šola, Adamičeva šola, Brinjska šola, ne, to niso tri različne šole, le različna imena iste stavbe. Tiste rumene, z velikimi okni, ki radovedno razprostira svoje poglede po Adamičevi in Ljubljanski cesti, ki priča razvoju kraja in tudi sama raste z njim,« so bile uvodne besede ravnateljice Janje Zupančič. Po prehojenih 90 letih, skozi katere nas je popeljala, pa smo kmalu vedeli, zakaj je temu tako.

Povedala je, da je ta šola zaposlovala misli lokalnih veljakov že skoraj četrt stoletja, preden so vanjo vstopili prvi učenci. Število otrok se je povečevalo, šolstvo je postajalo vedno bolj organizirano in tako je leta 1904 takratni župan občinskemu odboru predložil načrt in predračun za novo šolo. Projekt je pomenil velik izziv za kraj in krajevni proračun. A je županov napreden predlog upočasnila odločitev občinskega sveta, da gradnjo šole odloži za 5 let. In nato še za 5 let. Popoln zastoj pa je prinesla 1. svetovna vojna, kateri je sledilo zahtevno in težko obnavljanje kraja, v zelo skromnih razmerah. Večino dela so opravili krajani ročno s skromnim orodjem. Šolska stavba na Adamičevi cesti 29 pa je tako odprla svoja vrata šele 30. septembra 1928.

Že drugo šolsko leto, 1929/30, je bila zima izredno mrzla. Otroci so v šolo prihajali peš. Vsak učenec je s seboj prinesel poleno. V šoli so zakurili v učilnici, mogoče se kdo še spomni tistih zelenih lončenih peči, ter okoli nje zložili čevlje. Učitelj je otrokom masiral prezebla stopala in roke, in ko so se ogreli, je bil dan končan in otroci so odšli domov.

Razmere za življenje in šolanje so se na srečo iz leta v leto izboljševale. Po drugi svetovni vojni se je razvoj pospešil, šolske reforme so trajanje šolstva podaljševale. Leta 1946 se je začelo postopoma uvajati obvezno 7-letno šolanje. Poleg štirih, nižjih razredov, je bil oblikovan 5. razred, ki so ga obiskovali Grosupeljčani. Učenci iz Žalne, Spodnje Slivnice, Police in Šmarja pa so prihajali na Adamičevo le, če so to sami želeli. Leta 1951 je Grosuplje dobilo še prvo nižjo gimnazijo.

Enotna 8-letna osnovna šola je bila uvedena v šolskem letu 1958/59, šolske reforme in razvoj kraja pa so klicali po dodatnih prostorih. Tako je Adamičeva prvi prizidek dobila leta 1960 in takrat tudi izgubila nižjo gimnazijo. Pouk je potekal v dveh izmenah. In v šolskem letu 1969/70 v neverjetnih treh izmenah. Nepredstavljiva prostorska stiska je bila začasno rešena, ko so septembra 1971 na tej lokaciji, v tej stavbi, slovesno odprli in prerezali trak novi šoli.

In takrat je zgolj 43-letna šola na Adamičevi postala stara šola. Leta 1988 se je okitila s telovadnico, dve leti pozneje pa še s prizidkom, kuhinjo, jedilnico in knjižnico. Septembra 1997 je bila pri vhodnih vratih nameščena tabla, ki je označevala še en pomemben mejnik lokalnega šolstva. Na tabli je pisalo »Osnovna šola Brinje«. Kljub temu, da je Brinjčanom nudila zavetje le 3 leta, ko so se preselili v stavbo ob Ljubljanski cesti, je ime Brinjska šola za stavbo na Adamičevi med domačini ostalo. In tako ni prav nič nenavadno, če kak tujec zaide v naše kraje, in išče matično šolo na Tovarniški, pa se najprej znajde na Adamičevi, potem na Brinju in šele nato pride na Tovarniško.

V zgodbah o spremembah pa se zdi, da stara dama, Adamičeva, ostaja ena redkih stalnic. Ljudje, ki so prestopali njen prag, učenci, učitelji, starši, rekreativni športniki, mladi glasbeniki, taborniki in mnogi drugi, vsak je začutil njeno domačnost. Zjutraj vas objame vonj po šibkovem čaju, pozimi toplota, poleti prijeten hlad.

»Čeprav danes kredo zamenjujejo flomastri in elektronska pisala, lončene peči je nadomestilo centralno ogrevanje, črne in zelene table pa so se umaknile interaktivnim napravam, srčnost otrok in učiteljic ostajata enaki. Šolo naredijo ljudje. Tako kot je tisto ledeno jutro učitelj otrokom grel prezeble prste, danes učiteljice, da, na Adamičevi poučujejo zgolj učiteljice, kuharice, čistilke in hišnik poskrbijo, da je vsem kar se da prijetno,« je še dejala ravnateljica Janja Zupančič, ob tem pa dodala, da čeprav danes otrok skoraj nikoli ne zebe, pa to ne pomeni, da so povsem brez skrbi, so drugačne.

»In le kdo je leta 1904, ko so načrtovali gradnjo šole, zmogel razpreti krila domišljije tako široko in si predstavljati, da bo imela čez 90 let šola dva prizidka, da bo v njej 31 učiteljic poučevalo 334 učencev, da bodo učenci prihajali v šolo z avtobusom, imeli na voljo 3 obroke dnevno,« se je ob vsem povedanem vprašala. Zagotovo bi bili ponosni, če bi vedeli, da skrbijo za ohranjanje kulturne tradicije, da učenci izvrstno pojejo, gledališko ustvarjajo, negujejo slovenski jezik. In z velikim zadovoljstvom bi segli v roke Aniti Gačnik, dolgoletni vodji enote, učiteljicam in učiteljem, ki mlade spremljajo ter spodbujajo na poti v odraslost.

Ravnateljica Janja Zupančič se je zato zahvalila vsem, ki se vsak dan trudijo z njihovimi učenci. Prav tako gre zahvala staršem, ki jim zaupajo in razumejo, da lahko le skupaj ustvarjajo pogoje za zdrav razvoj prihodnosti naših otrok. Hvala tudi občini za skrb za prostor, novih prostorov, ki bodo pomenili razbremenitev stavbe na Adamičevi in izboljšali pogoje za učenje vseh učencev na šoli, se res veselijo. Svoje besede pa je sklenila: »Hvala vsem, ki ste kakorkoli prispevali vaš kamenček v naših skupnih 90 let.«

»Vesel sem te visoke obletnice in zgodovine našega šolstva v občini Grosuplje,« pa so bile uvodne besede direktorja občinske uprave mag. Dušana Hočevarja. Spomnil nas je na lep napis na fasadi šole, ki pravi »s prijatelji in znanjem radovedno v življenje«. Posebej pomembno se mu namreč zdi, da lahko naši otroci, obdani s prijatelji in bogati z znanjem, po končani osnovni šoli pogumno stopijo naprej v svet.

Da bi bili pogoji za to kar najboljši, se trudimo tudi na občini. V zadnjih letih smo v obnove in razširitve šolskih prostorov po vsej občini vložili veliko sredstev in energije. Tudi šolo na Adamičevi smo prenovili in še lani med poletnimi počitnicami uredili kar nekaj nujno potrebnih stvari na statiki šole, s čimer pa bomo letošnje poletje nadaljevali.

Zagotovo pa bo največja pridobitev prizidek z 8 učilnicami in vsemi spremljajočimi objekti k šoli na Tovarniški ter nova športna dvorana. Res da smo lani prenovili telovadnico v tej šoli, a prostora za športno vzgojo še vseeno primanjkuje. V tej športni dvorani pa bosta poleg osrednjega prostora še dve manjši telovadnici, kar bo dodatno razbremenilo učitelje ter otrokom ponudilo dodatne možnosti za šport in rekreacijo. In kar je še pomembno, v popoldanskem in večernem času bodo prostori na voljo tudi za starše in vse ostale občanke in občane. 

»Pred dobrim tednom smo za gradnjo tega prizidka in športne dvorane prejeli štiri ponudbe, računamo, da če do zaključka javnega razpisa ne bo zapletov, da bi v dobrem mesecu lahko že podpisali pogodbo z izvajalcem in takoj za tem pričeli tudi z delom,« nas je z najnovejšimi informacijami še navdihnil direktor občinske uprave mag. Dušan Hočevar.

Ob tej priložnosti se je tudi on zahvalil ravnateljem, vodjem šole, učiteljskemu zboru, staršem, učencem in vsem, ki so kakorkoli prispevali, da ta šola danes praznuje to visoko obletnico. »In gremo pogumno naprej proti 100. obletnici,« je še dejal.

Skozi prireditev nas je popeljala Tadeja Anžlovar, Grosupeljčanka, ki je danes poznana tudi kot novinarka RTV Slovenija, in kar moramo tokrat posebej poudariti, nekoč učenka te šole. Z nami je ob tej priložnosti tako delila tudi nekaj svojih spominov iz otroških let.

Učenke in učenci šole pa so za to posebno priložnost pripravili čudovit program in nam prikazali, kako je pouk potekal nekoč in kako poteka danes, kako so peli včasih in kako pojejo danes, kako so plesali včasih in kako plešejo danes. Zato prav lepo povabljeni, da si ogledate tudi video, ki ga je posnel Brane Petrovič.

Video: Brane Petrovič