APSYRTIDES – MOZAIKI IN SKULPTURE TOMAŽA HARTMANA

Mozaiki so zelo stara likovna tehnika, ki omogoča  različne forme in načine izražanja. V Galeriji Mestne knjižnice Grosuplje so do 25. januarja 2019 na ogled zanimivi in vsebinsko poglobljeni mozaiki in skulpture iz naravnih materialov Tomaža Hartmana. Veseli smo, ker njegova razstava gostuje pri nas, saj je avtor po rodu iz Grosupljega.  

Redkokateri umetnik je z naravo tako intimno in globoko povezan, kot je Tomaž Hartman. Po poklicu gozdar in strokovnjak za pragozdove v naravi preživi velik del svojega časa; po njegovih besedah je gozd naš dom, zavetišče, nekaj absolutno dobrega. Svoje magične krajine pa najde na jadranskem arhipelagu Cresa in Lošinja, ki nosi antično ime Apsyrtides. Tomaž Hartman je tako tudi naslovil cikle svojih mozaikov, skulptur in land arta.

Mozaiki, razstavljeni v Galeriji Mestne knjižnice Grosuplje, so izsek iz bogatega opusa, ki je začel nastajati že leta 2006. Material je Tomaž Hartman večinoma nabral na otokih na svojih vandranjih po poteh in brezpotjih arhipelaga Apsyrtides. Mozaiki so zložbe naplavljenega lesa, kamnov in kamenčkov, ki jih je zlizalo morje, pa tudi najdenih predmetov, kosov starega železa in drugih zanimivih elementov. Večinoma so vloženi v okvire iz naplavljenega lesa. Tehnike izdelave mozaikov se Tomaž Hartman uči sproti in jo razvija med ustvarjanjem. Poseben estetski učinek dodajo naravne barve in teksture materiala iz narave, dostikrat so tudi oblike izvirne, naravne in ne spremenjene. Včasih pa mozaiki zažarijo v zlatu, barve pa dodajo kamenčki millefiore, znani iz delavnic otoka Murana.

Zgodbe, ki jih mozaiki Tomaža Hartmana nosijo v sebi, so večplastne, poglobljene in zelo kompleksne. Tu velja omeniti koncept časa, ki prežema njihovo motiviko. Krajina, ki jo zaznamujejo kdove kdaj zloženi suhozidi, stare vasice, ki jih drobi zob časa, črepinje pradavnih Liburnov, mozaični kamenčki iz antičnih rimskih vil, … vse to so delci davnine, ki je v legendah in simbolih otokov še vedno zelo prisotna. Na mozaikih Tomaža Hartmana se dostikrat pojavijo odtisi rok, prastaro arhetipsko znamenje prisotnosti človeka in njegovih energij, pa tudi simbol tipanja v prihodnost. Čas mineva in za sabo kot morje naplavine pušča ruševine in kosti, zarjavelo orodje in zgodbe, veliko zgodb.

Tomaž Hartman je popotnik, ki stopa po brezpotjih otokov in na potovanjih išče koščke naravnih pokrajin. Vse se ga dotakne, tako se pojavijo podobe in ideje. Potuje pa tudi navznoter, sam vase. Labirinti, ki se mu pri tem zarišejo, se pretvorijo v mozaične vzorce, črte, linije. Meandri iz antike, vrv, ki pomaga najti pot, rdeča črta, ki kot Medejina preja vodi po ovinkih duše. Preproge se spremenijo v magične krajine, čas zarisuje zavoje spomina.

Spomin pa se ujame tudi na fotografiji. Fotografija je avtorjev konjiček, beležnica in arhiv. Fotografije se povežejo v fotoknjige, kjer so zapisane ideje, misli ob ustvarjanju in tudi nekaj poezije. Tu oživijo zložbe land arta, ki jih kot častilec narave za seboj pospravi, tu se ohranijo mozaiki, ki so bili potem spremenjeni ali podarjeni, tu dobijo zahvalo vsi umetniki, ki so Tomaža Hartmana očarali in mu pomagali naprej, in tu je zabeležen mozaik vsega njegovega življenja in ustvarjanja. Delčki tega mozaika so tudi žena, otroci, prijatelji, znanci … Delček mozaika je pozornost in ljubezen, ki se kot epistola zapiše z mozaičnimi kockicami. Delček mozaika so tudi ribe iz naplavljenega lesa, ki nastajajo kot družinski projekt, z leti pridobivajo karakter in govorijo o ljubezni do morja, ki obliva njihove otoke. Tako se les in kamen prepletata v čaščenju narave, življenja in ljubezni. Mozaiki pa posredno nosijo v sebi klic k varovanju narave, prvobitnosti in lepote.

                                                                                                                                                                               Darija Kovačič