Spominska prireditev ob 100 - letnici konca 1. svetovne vojne
V nedeljo, 11. novembra 2018, je v Šmarju - Sapu potekala spominska prireditev ob 100 - letnici konca 1. svetovne vojne. Zbrane na prireditvi je pozdravil predsednik Krajevne skupnosti Šmarje - Sap Janez Pintar, ki je še poseben pozdrav namenil županu dr. Petru Verliču z ženo, direktorju občinske uprave mag. Dušanu Hočevarju, predsedniku Odbora za družbene dejavnosti Matjažu Trontlju, svetnicam in svetnikom Občine Grosuplje, svetnicam in svetnikom Krajevne skupnosti Šmarje - Sap, predsednikom krajevnih skupnosti v občini Grosuplje in šmarskemu župniku dr. Bojanu Korošaku. Prireditve so se udeležili tudi kamnosek Rajko Zupančič, ki je z veliko vnemo, natančnostjo in trdno voljo izpeljal obnovo spominskega znamenja, bibliotekar in strokovni publicist Drago Samec, ki je ob koncu prireditve delil z nami svoje vedenje o prvi svetovni vojni na šmarskih tleh, in upokojeni polkovnik slovenske vojske Jože Grozde, ki je kot predsednik Turističnega društva Šmarje - Sap podal pobudo za obnovo tega spominskega obeležja.
Spominska prireditev se je pričela z mašo za domovino, v katero nas je z uvodnim nagovorom v imenu Turističnega društva Šmarje - Sap popeljala Katja Bricelj.
»Danes je dan, ko se zlasti Evropa spominja konca 1. svetovne vojne. Turistično društvo, Krajevna skupnost in župnija Šmarje - Sap smo želeli obeležiti ta dan z obnovitvijo spomenika padlim v prvi svetovni vojni, z mašo za domovino, s krajšim kulturnim programom in s poglobljenim vsebinskim vpogledom v to nesrečno obdobje, ki je terjalo grozljiv krvni davek,« je dejala.
Vojna je terjala 20 milijonov vojaških in civilnih žrtev. Bila je tudi prelomnica v marsičem v zgodovini. Razpadlo je Avstro-Ogrsko cesarstvo in nastale so nove države, za nas Slovence še posebej pomembna Država SHS, Država Slovencev, Hrvatov in Srbov. Na žalost samo za dober mesec, ko se je spremenila v Kraljevino SHS, Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev.
Ob tej priložnosti je želela opozoriti predvsem na to, kako so prvo svetovno vojno doživljali naši ljudje, koliko mož je za vedno ostalo na poljih krvi in slave za cesarja in domovino. Po nekaterih ocenah okoli 35.000 slovenskih vojakov. Pa tudi, kako kruto je bilo življenje v bedi in pomanjkanju v zaledju, kako velik davek so plačali ženske, otroci in starci, ki so ostali doma, sprejeli vojake, begunce ali pa sami postali begunci.
Tudi naši kraji niso bili izjema. Spominsko znamenje, posvečeno padlim vojakom v 1. svetovni vojni iz šmarske župnije, z napisno ploščo in polkrožnim kamnitim reliefom nad njo, ki upodablja umirajočega vojaka in angela s spalno odejo, je vzidano v južno steno stranske kapele župnijske cerkve v Šmarju - Sapu. In letos je bilo po dolgih letih obnovljeno. Kot je dejala, pa je potrebno spomniti tudi na dva rojaka, pisatelja Ivana Laha in učitelja Valentina Mikuža. Oba sta o teh strahotah, ki sta jih doživela, tudi pisala. V Gajničah pa je bila najdena tudi beležnica Jožeta Skubica s spomini bojev najprej v Galiciji, nato pa še na soški fronti.
Kot drugo nas je želela opozoriti na vprašanje, ki nas je dolgo gledalo, na dejstvo, da smo o 1. svetovni vojni vedeli malo. Da je v slovenski kolektivni spomin kot slovenskih fantov grob zapisan le Doberdob, planota južno od Gorice. Šele v letošnjem letu je bilo tam postavljeno obeležje naše države. Za naslov svojega romana si ga je izbral tudi Prežihov Voranc, čeprav je večina slovenskih vojakov umrla daleč v Galiciji, območje na Poljskem in v Ukrajini. Slovencem se je v spominu še najbolj zasidrala soška fronta, ker je potekala deloma po našem ozemlju. Tu je padlo okoli 3.500 slovenskih vojakov. In zanimivo je, da nam jo je bolj približal roman Zbogom orožje ameriškega pisatelja Ernesta Hemingwaya, kot pa načrtno gojenje spomina na to dogajanje.
V nadaljevanju je nato Katja Bricelj navedla tri razloge, zakaj se šele ob 100. obletnici velike vojne ukvarjamo s tem in poskušamo razumeti njen pomen. Prvi razlog za molk je bil, da so se slovenski vojaki borili za poraženo Habsburško monarhijo, drugi razlog, da so se v novoustanovljeno jugoslovansko državo združili narodi, ki so se bojevali na različnih straneh. Bolj se je poudarjalo vlogo srbskih vojakov. Tretji razlog je 2. svetovna vojna in komunistična revolucija. Med obema vojnama je nastalo kar precej obeležij. Med drugimi tudi leta 1939 zelo lepa kostnica arhitekta Eda Ravnikarja na ljubljanskih Žalah. Spomeniki in spominske plošče so nastajali tudi po mnogih naših krajih, vključno s spominsko ploščo v Šmarju - Sapu. Vendar so po letu 1945 oblasti mnoge uničile, pustile propadati, nadomestili so jih spomeniki padlim partizanom in talcem.
Misel, ki jo je z nami delila ob zaključku svojega govora, pa se glasi: »Dokler se bodo slavili samo zmagovalci, pozabljali pa bomo na poražence, bomo vsi poraženci. Ker ne bomo razumeli, da nobena vojna ni zmaga«.
Po maši za domovino pa nas je na spominski slovesnosti nagovoril tudi župan dr. Peter Verlič in se sprva Turističnemu društvu Šmarje - Sap, Krajevni skupnosti Šmarje - Sap in župniku dr. Bojanu Korošaku zahvalil za uresničitev tega projekta, obnovo spominskega obeležja. S tem se to spominsko obeležje pridružuje številnim po vsem svetu. »To spominsko obeležje bo prvič namenjeno hvaležnemu spominu tistim, ki so padli, v drugi vrsti pa seveda opozorilu, da se vojna ne sme nikoli ponoviti,« je dejal, ter še dodal: »In k temu smo zavezani čisto vsi, ne samo tisti, ki smo na mestih, ko upravljamo z občino, ampak vsi mi. S sodelovanjem, povezovanjem, strpnostjo, z razumevanjem drug do drugega lahko preprečimo tiste klice, ki so se zgodili takoj po premirju, po mirovni pogodbi v Versaillesu. Ta je imela seme nove vojne že vgrajen v sporazum«.
Župan je tako še dejal, da so pravi uspehi strpnost, povezovanje, sodelovanje. In prepričan je, da tudi takega razvoja občine Grosuplje, če se ne bi znali kdaj tudi pogovoriti, ne bi bilo.
O vzrokih, poteku vojne, frontah, bitkah, zmagah in porazih, predvsem pa o prvi svetovni vojni na šmarskih tleh je nato spregovoril Drago Samec, obnovljeno spominsko obeležje pa je za tem župnik dr. Bojan Korošak še blagoslovil.
Foto in video: Brane Petrovič