Tam ob ognju našem

Na jasi v bližini reke Kolpe, ob cesti, ki povezuje vasi Geršiči in Podzemelj, si grosupeljski taborniki vsako poletje ustvarimo dom. Jasa sredi gozda, katere jarke, izbuljene korenine in vonj po gozdu tako močno ljubimo, postane tabor, kjer bi za vedno lahko ostali doma. Tudi v letošnjem poletju je za štirinajst dni naš Brezov tabor postal dom 85 udeležencem in 30 vodnikom.

 

Ob prihodu v tabor se razprostira pogled na šotore, polne spominov na sobivanje s prijatelji, ognjišče z večnim ognjem, ki nam šepeta taborniške zgodbe, jambor, ki oznanja našo prisotnost in pionirski objekti iz naravnih materialov, ki nagovarjajo potrebe in želje taboreče družine. Naravne prhe za tuširanje, pomivalnice za mastne posode po večerji, naravni fitnes, gugalnica za igro najmlajših, goli za nogomet ... Vsi so rezultati skupnih idej, sodelovanja in ustvarjalnosti, s katerim jaso preoblikujemo v naš skupni taborniški dom.

 

Dom ne nastane v hipu, letos je nastajal počasi v procesu majhnih dogodivščin in izzivov. Nastajal je, ko smo si drugi dan dolgega pohoda končno sezuli žuljave noge in se zavedali, da danes z vodom spimo pod milim nebom. Nastajal je, ko smo cel dan preživeli v neukročenem gozdu, kjer smo gradili naravne bivake v pripravi na mrzlo noč. Nastajal je, ko smo se na progi preživetja brezskrbno valjali po blatu, ob kitari prepevali s prijatelji, se učili prve pomoči in na nočni straži jedli ostanke večerje. Nastajal je, ko smo se zazrli v ptice na bližnjih drevesih, v žuželke na travnikih in občudovali raznovrstnost narave. Nastajal je, ko smo prelili solze, za člane, ki so po dolgih letih sodelovanja prejeli novo prisluženo rutico in nove dolžnosti. Dom je nastajal s predajanjem znanja mladi mladim, v pogovorih, kjer se sliši vsak glas, in ob učenju novih veščin, ki jih učilnice preprosto ne morejo predati.

 

Kaj pa nam tabornikom zares pomeni ta dom, ki ga ustvarjamo? Ob pogledu nazaj na letošnje izkušnje je težko opredeliti točen občutek. Mogoče vonj po dimu, ki ga prepoznamo šele v avtobusu, ki nas vozi nazaj v mestno življenje. Mogoče občutek prizemljitve bosih nog na posušeni poletni travi in v blatu, ki ga je zamesila nenadna nevihta pred večerjo (in se nam je kaj pridno za več tednov zataknil za nohte). Mogoče pa občutek neskončnega doma na tej mali jasi pomenijo prijateljstva, ki se spletejo ob premagovanju ovir, in odnosi, ki te navdajajo z občutkom pripadnosti in zaupanja, da zmoreš doseči cilje, premostiti samega sebe ter stopiti v nepoznano. Taborniški dom pomeni prostor za igro, zabavo, dogodivščine in izkušnje, ki učijo za življenje. Na taboru učimo mlade postati samostojen, ustvarjalen, solidaren in angažiran posameznik. Učimo odgovornosti in aktivnega udejstvovanja v skupnosti, katere del smo in na katero lahko s svojim delovanjem vplivamo.

 

Ob večernem ognju smo grosupeljski taborniki vsakič zapeli pesem, katere verzi verjetno še najbolje strnejo zapisane občutke, kaj smo poleti na taboru ustvarjali: “Tam ob ognju našem si sežemo v roke. Plamen neugašen nam je srce. Vedno te bom ljubil, dih gozda, šum voda. Tu je moj dom in vedno bom tukaj rad ostal doma.”  Težko nam je ubesediti vse razloge in občutja, zakaj se na to jaso vračamo že več kot tri desetletja, ali kaj smo ustvarili z letošnjim taborjenjem, zato upamo, da nam je s tem zapisom vsaj za hip uspelo pričarati občutek, da ste na njej letos taborili in soustvarjali z nami tudi vi.

 

Dom in učljive preizkušnje grosupeljski taborniki poskušamo poleg poletnega tabora ustvarjati tudi čez leto. Z otroki, ki imajo možnost vsak teden obiskovati svoja skupinska srečanja, z letnimi dogodivščinami v naravi in z akcijami v lokalni skupnosti občine Grosuplje. O naših vragolijah in dogodkih vas nenehno obveščamo preko naše spletne strani, ki si jo lahko ogledate, lahko pa se nam na naslednjih pridružite tudi sami. Nove člane tabornike venomer vabimo in sprejemamo medse, še posebej z začetkom šolskega leta!