Alojziji Jančar iskrene čestitke ob njenem 104. rojstnem dnevu

30. 3. 2026 307
Gospo Alojzijo Jančar smo prvič pobližje spoznali že pred štirimi leti, ko smo jo ob njenem častitljivem 100. rojstnem dnevu obiskali na njenem domu v Št. Juriju pri Grosupljem. Takrat nas je navdušila s svojo vedrino, toplino in nalezljivim optimizmom – lastnostmi, ki jo krasijo še danes. Še vedno rada zapoje in s pesmijo razveseljuje sebe in druge.

28. marca letos je praznovala svoj 104. rojstni dan. Ob tej priložnosti jo je danes v Domu starejših občanov Grosuplje obiskal tudi župan dr. Peter Verlič, ji iskreno čestital ter zaželel predvsem zdravja, miru in številne lepe trenutke v krogu najbližjih.

Alojzijo, ki se tudi v novem domu dobro počuti, je bilo res lepo znova srečati.

Alojzija Jančar se je rodila davnega leta 1922 v Št. Juriju kot sedmi otrok v veliki, desetčlanski družini. Že zelo zgodaj je spoznala, kaj pomenita delo in odgovornost. Otroštvo ni bilo lahko, a jo je oblikovalo v močno, vztrajno in skromno osebo.

Njena mladostna leta je zaznamovala druga svetovna vojna, ki jo je preživela doma. To je bil čas velikega pomanjkanja, strahu in vsakodnevnih preizkušenj – leta, ki so pustila globoke sledi, hkrati pa utrdila njeno življenjsko moč, pogum, povezanost in vero v boljši jutri.

Po vojni je odšla za delom v Ljubljano, kjer se je zaposlila v kuhinji Doma Ivana Cankarja in tam ostala vse do upokojitve. V Ljubljani je spoznala tudi svojega moža, ki je prav tako prišel za delom iz Vač. Skupaj sta si ustvarila skromen, a topel dom. Pri njenih 32 letih se jima je rodila hči, ki je postala središče njunega življenja.

Žal pa je življenje kmalu znova pokazalo tudi svojo težjo plat. Že po trinajstih letih zakona je postala vdova. Kljub bolečini in težkim preizkušnjam je ostala močna ter pogumno stopala naprej.

Po poroki hčere je dobila vnuka in vnukinjo, ki sta ji bila po upokojitvi zaupana v varstvo. S svojo pridnostjo, potrpežljivostjo in nesebičnostjo je veliko prispevala k temu, da je mlada družina lahko zgradila dom v njeni rojstni vasi. Po dograditvi se je preselila v njihov skupni dom.

Tam je skrbela za vse in za vsakega posebej. Po vrnitvi iz službe ali šole je domače vedno pričakalo toplo kosilo. Veliko teh dobrot je prihajalo z vrta, za katerega je skrbela z ljubeznijo in veseljem, saj ji je delo na vrtu vedno pomenilo zadovoljstvo in mir.

Petje jo spremlja že vse življenje. Dolga leta je pela v cerkvenem pevskem zboru, bogatila bogoslužja in praznike ter za svoje dolgoletno, zvesto in požrtvovalno sodelovanje prejela priznanje in zahvalo ljubljanskega nadškofa Alojza Urana. Petje ji je vedno dajalo moč, veselje in notranji mir – in te občutke deli z drugimi še danes, saj še vedno prinaša pesem in dobro voljo v vsakdan.

Včasih je zelo rada brala in kvačkala, danes pa z veseljem odigra partijo kart – Enke. Ta igra je vsem njenim domačim pri srcu, ne zato, ker bi šlo za zmago, ampak ker jih povezuje, nasmeji in jim podari dragocen skupni čas. Takšni trenutki so zanjo in za njene najbližje vedno najlepša zmaga.

Danes prebiva v Domu starejših občanov Grosuplje, kjer še vedno s petjem, recitiranjem in svojo prisotnostjo bogati vsakdan.

Njeno življenje je dokaz, da se z delom, dobro voljo in pesmijo pride zelo daleč. S svojo energijo, dobroto in petjem še vedno kaže, kako se živi s srcem, kako se poje z dušo in kako imeti rad.
 
Fotografije: Dom starejših občanov Grosuplje