Odmev pesmi, odmev doma: Biser v objemu slovenske skupnosti v Avstriji

Ženski pevski zbor Biser vsako leto del svoje sezone nameni obisku zamejskih Slovencev, katerim s pesmijo prebudimo spomine na domačo besedo ter toplino ljudske in sakralne glasbe. Za letošnjo sezono smo si izbrali Borovlje, slikovito koroško mestece z bogato skupnostjo zamejskih Slovencev – kraj, kjer zgodbe starih časov, domačnost in glasba še vedno živijo, kar je potrdila tudi številčno polna cerkev na večer adventnega koncerta. Tja smo se odpravili na povabilo lokalnega društva, Komornega zbora SPD Borovlje.

A začnimo na začetku. Za Ženski pevski zbor Biser se je dan začel s panoramsko vožnjo skozi Ljubelj, ki nam je že ob prihodu pričarala čudovite razglede na zasnežene vrhove in idilično pokrajino Koroške. Pot nas je vodila mimo zimsko odetih vasic in gozdov, ki so ustvarjali pravo pravljično kuliso. V Borovljah smo bili toplo sprejeti s strani gospoda Franca, ki nam je ob pijači dobrodošlice zaupal številna zanimiva dejstva o Koroški in življenju njenih prebivalcev. Ste vedeli, da je Borovlje (nemško Ferlach) še danes znano po svoji orožarski obrti?

Pot nas je nato peljala do Vojvodskega prestola na Gosposvetskem polju, ki nosi elemente rimske preteklosti, združene z zgodovino srednjeveške slovanske in kasneje koroške knežje oblasti. Po ogledu zgodovinskih znamenitosti smo obiskali tudi praznično okrašen Celovec, kjer smo se sprehodili med stojnicami in ujeli utrip predbožičnega vzdušja, se okrepčali z dobrim kosilom in ogreli glasove že kar ob aperitivu. Ste iz navdiha že kdaj zapeli kakšno domačo v dobri družbi? Toplo priporočamo.

Takšna gostovanja niso le običajni izleti. Pesmi, ki so prej zvenele na vajah, dobijo globlji pomen. Veselimo se nastopov v cerkvah, ker nas njihova akustika vedno znova navduši in mestna cerkev v Borovljah ni bila nobena izjema. Ob prvih zvokih naših glasov, so se skladbe, ki smo jih trdno vadili na vajah, razlegale po stenah cerkve, tako da smo že ob prvem tonu dobili kurjo polt. Tak odziv smo želeli vzbuditi tudi pri poslušalcih.

Naš navdihujoči zborovodja Fernando Pablo Mejías vedno skrbno sestavi program skladb in skrbi, da se koncert začne samozavestno in z glasbenim nabojem. Prvi vtis je pomemben – zato smo večer začeli z udarno latinsko Laudate Dominum. Ob spremljavi flavte (Katarina Mejias) in klavirja (Eva Igličar) smo kasneje nežno prešli v Angelček, varuh moj v priredbi Damijana Močnika, mehko, toplo skladbo, ki je pobožala občinstvo in nas spomnila, da stopamo v advent – čas tišine, pričakovanja in notranjega miru. A brez izziva pri pevcih ne gre. Možgane smo dobro predramili s skladbo En stjerne klar (norveško: Jasna, svetla zvezda), katere besedilo in jezik nista prav nič prizanesljiva – a ravno zato je zmaga toliko slajša, ko melodija steče tako, kot smo si zamislili. Večer smo zaključili tako, kot smo ga začeli: pogumno, močno in energično. Črnska duhovna Babylon’s Falling je dvignila tempo, srce in dvorano.

Hvaležni za novo izkušnjo in poznanstva, smo dan zaključili tam, ker smo ga začeli. Vsi nastopajoči smo se zbrali v Kulturnem domu Pri Cingelcu na Trati v Borovljah, v prijetnem vzdušju, kjer je petje spontano prešlo v smeh, pogovor pa v nova prijateljstva.

In morda smo domov prišli z zavedanjem več — da se domovina najlepše sliši tam, kjer ni vsakdanja, in zaživi v pesmi, ki povezuje ljudi onkraj meja.

Zapisala: Anamarija Kadunc

Foto: arhiv ŽPZ Biser