Tudi jeseni nam cvetijo rože

 

Letos smo delali rože – iz papirja, iz gumbov, iz gline, iz volne – in čeprav se naša povprečna starost giblje tam nekje okrog 70 let, smo se počutili mlade, razigrane in predvsem radovedne. Se res da iz rdečega krep papirja narediti nageljček, skoraj tak, kot bi bil pravi? Pa rožico iz gumbov, iz nespredene volne?
Še dobro pomnim tisto najbolj pogosto vprašanje, ki me je spremljalo ob odhodu v pokoj: "In kaj boš počela zdaj?"
Imam knjige, vrt, vnuke, rada potujem, hodim v hribe – ni me, kot nekatere sveže upokojence,  skrbelo, da bi mi bilo dolgčas. In tam nekje menda obstaja univerza za starejše. Pa poglejmo, kaj ponuja.
Na dan vpisa v programe univerze sem se v zadregi ozirala po neznanih obrazih v dvorani Družbenega doma. Res je, da sem bila zadnja leta v službi najstarejša, a obkrožali so me mladi, dobro smo se razumeli in v njihovi družbi se svojih let sploh nisem zavedala. Tukaj pa so bili okrog mene sami starejši obrazi. Res sodim sem? 
Toda programi so bili vabljivi in kar naenkrat sem bila vpisana v 4 krožke. Skoraj vsak dan nekaj, skoraj vsak dan novi obrazi, ki pa so mi kmalu postali domači. In kmalu sem ugotovila, da leta niso pomembna, gre za voljo, za radovednost, za optimizem, za željo po druženju. Nenadoma sem lahko počela stvari, ki sem jih pogrešala, ne da bi se tega sploh zavedala, z ljudmi, s katerimi sem se dobro razumela. Digitalna fotografija, računalništvo, ruščina, telovadba, pohodništvo ... Zdaj vem, zakaj smo upokojenci tako zelo zaposleni. 

 

V pravkar minulem študijskem letu pa je bilo običajnim izobraževalnim programom univerze dodanih nekaj novih – prepoznavanje in uporaba zelišč, keramika in kreativna delavnica. 
Le kdo bi si mislil, da je toliko rastlin, ki rasejo kot plevel na naših vrtovih, po travnikih in gozdovih, užitnih, polnih dragocenih vitaminov in mineralov? In koliko je zdravilnih rastlin. Iz njih smo pripravljali čajne mešanice, tinkture, macerate in mazila. In koliko je strupenih rastlin. Volčin, teloh, šmarnice in še mnoge druge je bolje pustiti pri miru.

 

Prav posebna izkušnja pa je bila delo z glino. Je res mogoče iz te kepe pred mano narediti vazo? Daj, daj, vse se ti bo sesedlo. Kar precej poguma sem morala zbrati, da sem se lotila oblikovanja in ob prijazni pomoči mentorice je nazadnje res nastala vaza. Kar čedna vaza, se mi zdi.
In podobno je bilo v kreativni delavnici, kjer smo ustvarjali čestitke, polstili volno, delali rožice, izrezovali angelčke, oblikovali priponke, barvali pirhe ...

Samo tisto negotovost – ali to res zmorem? – je bilo potrebno premagati. Nihče nas ni ocenjeval, delali smo za lastno veselje in ko smo to dojeli, je postalo ustvarjanje resnični užitek.