Ko se skozi pesem oglasi stari medo - in glasovi dveh zborov napolnijo srce

Se še spomnite tistega navdušenja, ki vas je kot otroka preplavilo ob pričakovanju nečesa, kar ste si dolgo srčno želeli? Tisto pospešeno bitje srca ob preplavi adrenalina in radosti?

Za Ženski pevski zbor Biser je prav takšno doživetje pomenil letni koncert, ki smo mu nadele naslov Stari medo, ki ga je navdušilo besedilo slovenskega prevoda melodijskega originala pesmi Mr. Sandman.

Zakaj stari medo, se sprašujete? Vsako dodatno leto, ki ga človek dopolni, za seboj pusti še eno poglavje spominov, ki se v nas kopičijo kot tiha zakladnica, ki jo odpremo v trenutkih tišine, topline in hrepenenja. To so spomini na stare čase in lepe trenutke življenja, ki jih nežno objame ena sama beseda – nostalgija. Nostalgija na čase, ko smo bili brez skrbi in smo uteho iskali v plišastih podobah varnosti in v njihovem mehkem objemu. In prav ta je bila izhodišče, srce in navdih letošnjega koncerta, ki smo ga skupaj z gosti Komornega pevskega zbora Mysterium iz Kranja pričarale Biserke. Z gosti nas ne povezuje le ljubezen do glasbe, temveč tudi skupni zborovodja Fernando Pablo Mejías, ki s svojo predanostjo vedno znova pusti srčni pečat na koncertih. Pevci obeh zborov smo mu iskreno hvaležni, da nas vodi z dušo, potrpežljivostjo in izjemnim občutkom za glasbo in ljudi.

Večer se je v dvorani grosupeljskega družbenega doma na svež majski večer pričel udarno z belokranjsko ljudsko pesmijo Igraj kolce, ki je s svojo energijo takoj pritegnila pozornost občinstva. Za živahen ritem je poskrbel program, ki je z dinamičnim tokom izmenjeval nastope gostiteljic in njihovih gostov. Presenečenja so se kar vrstila. Biserke smo se odločile občinstvo navdušiti tako z domačimi kot tujimi skladbami, in to v več kot le enem tujem jeziku. Izvedba Psalma 117 Marjana Grdadolnika z naslovom Laudate Dominum ni izstopala le zaradi latinskega besedila, temveč tudi po izjemni klavirski spremljavi pianista Gioeleja Andreollija, ki je s svojo interpretacijo dodal skladbi posebno globino. Pri skladbi Amazing Grace je s svojim dovršenim in močnim solističnim nastopom navdušila Barbara Potočnik, ki ne samo, da z arijami navdušuje na tekmovanjih izven slovenskih meja, temveč tudi z veliko predanostjo prenaša svoje znanje in strast do petja na članice zbora Biser, za kar smo ji zelo hvaležne.

Gostje KPZ Mysterium so večer popestrili s črnskimi duhovnimi, med katerimi je posebej izstopala pesem I'm gonna sing 'til the spirit moves in my heart (Pel bom, dokler se duh ne premakne v mojem srcu), pri kateri si je dal s solo nastopom duška tudi naš zborovodja. Ko pa smo že ravno pri našem Fernandu – ste vedeli, da je ravno ljubezen Slovencev, ki jo gojimo do zborovskega petja, pripomogla k temu, da se je odločil zapustiti svojo rodno Argentino in si svoj dom in kariero zgradil v Sloveniji? Hvaležne in počaščene smo, da si je izbral prav nas za svojo zborovsko družino in nas vzel pod svoje okrilje. Vendar pa njegova argentinska narava ne more ostati skrita. Biserke smo si precej razgibale možgane pri učenju španskega kola z naslovom La farolera – otroške pesmice, ki pa je vse prej kot otročje preprosta za učenje.

In tako nas je zaključek koncerta ponovno pripeljal do otroka, do dni, ki se jih z leti vse raje spominjamo. V pripravah smo z nasmehom obujale spomine in klepetale s svojimi 'medvedki' iz preteklosti, kar nam je dalo zagon za letošnji koncert. Maj praznuje ljubezen in novo življenje, me pa smo ga zaključile s pesmijo I Sound the Song of Spring (Zveni pesem pomladi), ob čudoviti spremljavi flavtistke Katarine Mejías in pianistične podpore Gioeleja Andreollija. Med vajami in pogovori smo se večkrat zalotile, kako z nasmehom kukamo nazaj v otroške dni. In ker je otroštvo vedno nekje z nami, vas sprašujemo:

Kdaj pa ste vi nazadnje objeli svojega medvedka?

Besedilo: Anamarija Kadunc