Pred sto leti je bilo Grosuplje manjša vas s 350 prebivalci, nekaj gostilnami, tremi kovačnicami in enim kolarjem. V tistem času je obstajala samo konjska vprega in ni bilo potrebe po kakšnem višjem znanju. Grosupeljska dolina ni bila problematična za prevoznike, ker je dokaj ravninska, "furmani" so počivali v Šmarju, ker so imeli Tlake za seboj in v Višnji gori, ker je bil za njimi Stehanski klanec in obratno. Vendar je bila na pohodu že tehnična revolucija, ki je prihajala tudi v našo deželo.

Po dolgoletnih razpravah v dunajskem parlamentu je tudi Dolenjska dobila zeleno luč za graditev železnice. Leta 1893, 27.septembra je prvič peljal vlak Ljubljana - Grosuplje - Kočevje, eno leto kasneje pa tudi do Novega mesta.

V Grosupljem je bilo zgrajeno železniško križišče s kurilnico za oskrbovanje in popravilo lokomotiv, ker je bil promet organiziran tako, da je vlak vozil na progah Ljubljana - Grosuplje - Kočevje in Grosuplje - Novo mesto. Zaradi križišča, kurilnice in nadzorništva proge je v kraj prišlo prvo tehnično osebje z več znanja in mesečno plačo, zaposlili so se tudi prvi domačini in Grosuplje je začelo hoditi z velikimi koraki naproti naglemu razvoju.

S tem ko je dobil kraj železniško povezavo s svetom, malo pozneje še elektriko, so bili izpolnjeni vsi pogoji za investitorje in hiter napredek. Tako je v 30. letih našega stoletja kraj imel že vso infrastrukturo in tudi nekaj industrije.