Boštanjski grad

Boštanjski grad je bil tipična gradnja tistega časa, izrazito prilagojena krajevnim, estetskim, gospodarskim in družbeno kulturnim razmeram.

Od takratnega gradu so ostali samo še severni stolp, dolga mrtva stena z atičnim nastavkom za uro, delno ohranjen portal in nekaj manjših kamnitih klesanih kamnov za okenske okvirje, strešne in druge konzole, strelne line, straniščni izpust, kamnite stopnice in nekaj usločenih preklad zidanih iz opeke in lehnjaka. O arkadnih hodnikih, vodnjaku, kamniti mizi, napisani tabli, litoželeznih stopnicah, cvetličnem vrtu, parkovnem zelenju in sadnem drevju ni več ne duha ne sluha. V neposredni okolici pa še naprej propadata grobnica in večje gospodarsko poslopje, ki je bila nekoč grajska kovačnica.

Na strmem griču nad Velikim Mlačevem pri Grosupljem so gospodje Lambergi verjetno že v drugi polovici 15.stoletja pozidali grad Boštanj, po nemško Weissenstein, saj je leta 1468 v zgodovinski listini omenjena Karlova "hiša" (haws Sagradez). Cesar Ferdinand I. je leta 1549 dovolil kranjskemu deželnemu upravitelju Jakobu pl. Lambergu, da sme na starem gradišču "Zagradec" zgraditi grad, kar kaže, da so Lambergi takrat predelali prvotno poslopje in ga do leta 1558 razširili ter obdali z obzidjem in obrambnimi stolpi. Leta 1644 so Lambergi zastavili grad Erazmu pl. Engelshausu, osem let pozneje pa ga je Janez Adam pl. Lamberg prodal grofu Eberhardu Leopoldu Ursini-Blagaju, potomcu stare bosenske fevdalne rodbine Baboničev, omenjenih že v 10.stoletju.

V 10.stoletju pa so Blagaji v 18.stoletju predelali grad v imenitno baročno rezidenco.

Leta 1901 je gospoščino z gradom po smrti grofice Matilde Ursini-Blagaj podedovala baronica Terezija Lauer-Lazzarini iz Solkana in v posesti Lazzarinijev je bil Boštanj do leta 1942, ko ga je Ludvik Lazzarini prepustil italijanski družbi Emona. Leta 1944 so grad požgali partizani, po drugi svetovni vojni pa je bil nacionaliziran in imenovan v državno posestvo Boštanj, kasneje pa so večinoma posesti in travnikov prevzele Ljubljanske mlekarne.

Gradič Zavrh

Sredi jase v gozdu na Gradišču blizu Boštanja pri Grosupljem so Lambergi z Boštanja v začetku 17.stoletja postavili lovski gradič Zavrh - Saverch , ki so ga grofje Ursini Blagaj v naslednjem stoletju spremenili v boštanjsko grajsko pristavo in ga uporabljali tudi kot lovski gradič. Do leta 1942 je bil lastnik baron Ludvik Lazzarini, nato italijanska družba Emona, po vojni pa je nacionaliziran postal del državnega posestva Boštanj. Spomladi leta 1944 so Zavrh požgali domobranci. V predelanem enonadstropnem poslopju v obliki črke "L" s sončno uro na južni fasadi, z rustiko poudarjenimi vogali in kamnitimi okenskimi obrobami so hlevi in prostori lovske družine Taborska jama. Leta 1620 je Ehrenreich pl. Lamberg podaril Janezu pl. Podesteinu tri kmetije, "Kar se poslej imenuje gradič Zavrh", ta je dvorec leta 1644 prodal Luki Gorjupu, leta 1668 pa ga je kupil grof Eberhard Leopold Ursini Blagaj.

Stara pošta

Pri vasi Brvace so ob poštni trasi, ki je potekala med cesarskim Dunajem in najbolj izpostavljeno trdnjavo na robu osmanskega cesarstva, Karlovec, zgradili oskrbno zgradbo za poštne kočijaže in drugo osebje ter večje hleve, kjer so lahko poskrbeli za redno zamenjavo vprežnih konj.

Stara pošta je ob vstopni cesti za Grosuplje pri avtocestnem odcepu Cikava.

Zgradba Stare pošte je bila v 1. Svetovni vojni klavnica za oskrbovanje vojske, v zadnjih desetletjih pa so v njej stanovanja.

Brinje

Ob današnji Ljubljanski cesti v Grosupljem stoji tik ob potoku Grosupeljščica močno predelani gradič Brinje, Seittenhof, enonadstropna stavba skoraj kvadratnega tlorisa s piramidasto streho, usločenim kamnitim portalom in balkonom nad njim. Stavba je bila v minulem stoletju predelana v neoklasičnem slogu. Prvotno poslopje so v začetku 16.stoletja zgradili gospodje Lambergi z Boštanja, leta 1637 sta ga z gospoščino vred dobila v fevd Sidonija in njen sin Volf Karel pl. Jurič, štiri leta zatem kot lastnika srečamo Adama pl. Lamberga, ki ga je dal v zakup Mihaelu pl. Tauffererju, nato pa leta 1645 Gotfriedu pl. Gallu, ki ga je kmalu kupil. Leta 1675 si je Brinje priženil Janez Andrej pl. Gandin, konec 17.stoletja (1692) pa je dvorec kupil grof Janez Herbert Auersperg. Od leta 1723, ko je Brinje kupil Sigfrid Pour, do leta 1894 je Brinje posedovala rodbina Pour, leta 1894 sta dvorec kupila poštar Matija Hočevar iz Velikih Lašč in ljubljanski trgovec Franc Hočevar, leto pozneje pa Ignac Valentinčič iz Ljubljane in v lasti te rodbine je še danes.

Valvasor je upodobil Brinje kot manjše zidano poslopje z mlinom, obdano z več lesenimi stavbami. V prtličju mlina so še ohranjena prvotna okna s kamnitimi obrobami in polkrožno zaključen vhod, kar kaže, da je bila stavba pozidana v 16.stoletju. Rodbina Pour je predelala mlin, za njim pa v prvi polovici 18.stoletja prezidala prvotno stavbo v današnji gradič.

Praproče - rojstni kraj Louisa Adamiča

V zaselku Praproče pri Spodjem Blatu blizu Grosupljega je že v 14.stoletju stal stolpast dvor, Prapretschhoff, ki so ga kasnejši gospodarji v 16.stoletju predelali v manjši gradič, v 18 st. pa v dvorec Praproče, Lichtenberg. Leta 1333 je omenjen Reinprecht von Praprotschach, ki je dvor podaril stiškemu samostanu, nato pa so ga bili lastniki pl. Laaserji in Erazem pl. Darmberg ( od leta 1560), leta 1636 so si gospoščino delile sestre Margareta pl. Oberburg, Elizabeta pl. Raunach in Magdalena pl. Aichelburg, leta 1682 srečamo kot graščaka Leonharda Merheriča Fabijančiča, leta 1689 pa je Praproče kupil Eberhard Vajkard pl. Buseth. Že kmalu sta mu sledila Franc Bernard pl. Taufferer in Sigfrid Pour, od leta 1742, ko je dvorec kupil Janez Adamič iz Spodnjega Blata, pa je poslopje v lasti rodbine Adamič. Potres leta 1895 je močno poškodoval Praproče, zato so morali podreti celotno osrednje poslopje in vezna trakta. Leta 1941 pa so se v Praproče vselili Italijani in nekatera okna spremenili v strelne line. Valvasor je dvorec upodobil kot enonadstropno poslopje s šivanimi vogali in lepimi rustičnim portalom, ki so ga Lichtenbergi kmalu po nakupu temeljito prezidali in spremenili v imenitno baročno rezidenco s štirimi okroglimi stolpi na vogalih.

Sprednje pročelje je bilo dolgo preko šestdeset metrov, sredi njega pa je bil vhodni portal z balkonom, zgoraj pa za barok obvezna atika. Široke stopnice so vodile v slavnostno dvorano v osrednjem poslopju. V čokati enonadstropni stolpasti stavbi z dvema okroglima vogalnima stolpičema, v kateri se skriva prvotni dvorec, so danes stanovanja. V njej je urejena muzejska soba pisatelja Louisa Adamiča. Ohranjen je tudi del nekdanjega baročnega poslopja, v tlorisu tvori obliko črke "L", z okroglim stolpom na enem vogalu.

Čušperk

Razvaljeni grad Čušperk vrh skalnate kope Stari grad (669metrov) nad istoimensko vasjo južno od Grosupljega je bil sprva oglejski fevd svobodnih gospodov Auerspergov, nato pa od leta 1248 grofov Ortenburških ( po smrti Konrada Auersperga je dedoval njegov tast, grof Herman Ortenburški), ki so s tega gradu upravljali tkim. Pragospostvo Ribnica vse do Kolpe na jugu.

Obodni grad je bil pozidan okoli leta 1160. Upravljali so ga sprva oglejski in ortenburški vazali oz. ministeriali in kasneje kastelani, nato pa celjski in deželnoknežji fevdniki vitezi Čušperški.

Grad je v virih omenjen šele leta 1248. Gospodje čušperški so izumrli v drugi polovici 16.stoletja, nato pa je šla gospoščina iz rok v roke. Grad so deloma opustošili uporni kmetje, a so ga dvajset let kasneje obnovili in utrdili zaradi turške nevarnosti. Leta 1573 so Čušperk ponovno razdejali kmečki uporniki.

Danes v razvalinah izstopajo dokaj ohranjeno mogočno renesančno obrambno obzidje s številnimi obrambnimi stolpi in razvaljeni bergfried, pozidan na živi skali, medtem ko so ostali grajski objekti s palacijem vred skoraj povsem razsuti. Grad je varovala tudi njegova lega na skalni kopi, na dveh straneh izrazito vrtačasto zemljišče, obrambni jarek, prek katerega je v grad vodil dvižni most, ter prepadna strmina na vzhodni strani. Ohranjena je še nekdanja grajska pot, ki je do gradu privijugala iz doline.